fbpx

Hvaležna za slovensko pomoč, a zanima jo le, kdaj bo šla spet domov

08/03/2022 Juliana Széchenyi
Medij: Delo
Avtorji: Boštjan Videmšek
Datum: Tor., 8. mar. 2022
Povezava:

Miroslava Bundziak, violinistka iz Kijeva »Povedali so mi, da se bomo lahko v Ljubljani v miru še naprej ukvarjali z glasbo. A moje misli so v Ukrajini.«
»Violino sem nazadnje igrala večer pred začetkom vojne. Ko so začele padati bombe, sem se bala, da bom zaradi glasbe zamudila opozorilne sirene. Violine od takrat nisem vzela iz torbe,« je na železniški postaji Zahony na madžarsko-ukrajinski meji povedala 20-letna Miroslava Bundziak, violinistka iz Kijeva.

Na poti iz Kijeva je preživela dva težka, neskončno dolga dneva. V strahoviti gneči na železniških postajah in na vlakih je Miroslava v družbi deset tisoč ljudi, ki bežijo iz vsak dan strašnejše vojne, ves čas skrbela za violino, jedro svoje identitete. Ves čas pa je tudi skrbela, daje ostala blizu skupine drugih dvainšestdesetih mladih glasbenikov in njihovih spremljevalcev, članov Ukrajinskega mladinskega simfoničnega orkestra. Njihovo evakuacijo iz Kijeva je sprožil Slovenski mladinski orkester (SMO).

Logistična nočna mora
»Strah me je bilo. Kar malce sem otrpnila. Nisem vedela, kaj naj počnem. Gledala sem ljudi, ki so bežali. Še dan prej sem bila na vajah in v šoli. Načrtovali smo koncerte. In kak izlet. Vse je bilo normalno,« je Miroslava na peklenskem mrazu, ki je ne glede na število plasti oblačil lezel do kosti, tiho in zbrano opisovala svoja občutenja prvega dne vojne. »Vesela sem, da sem na varnem. Povedali so mi, da se bomo v Ljubljani, kamor gremo, lahko v miru še naprej ukvarjali z glasbo. A moje misli so v Ukrajini. Pri moji družini in prijateljih. Težko mi je,« je med čakanjem drugih mladih glasbenic in glasbenikov dejala mlada ukrajinska glasbenica. »Hvaležna sem za pomoč, a zanima me le, kdaj bom šla spet domov,« je dodala. Pred seboj je držala papir z napisom Ukrajinski mladinski simfonični orkester, s katerim so sredi kaosa na železniški postaji ves dan poskušali »locirati« evakuirane glasbenike, ki so bili stari od sedem do dvajset let. Z ukrajinske strani meje, iz mesteca Čop, so v nedeljo prispeli trije polni vlaki. V vsakem je bilo okoli sedemsto beguncev iz Ukrajine, med njimi tudi nekaj deset študentov iz Afrike, ki so jih madžarski policisti nemudoma izločili iz vrste in jih poslali na posebno registracijsko obravnavo. Na posebno registracijsko obravnavo je bilo zaradi ne povsem popolnih dokumentov poslanih tudi nekaj mladih ukrajinskih glasbenikov.

Praznovanje rojstnega dne v zaklonišču
Vlaki iz Ukrajine so na Madžarsko prihajali z večurno zamudo. V Zahonyu so utrujeni potniki, begunci iz vojne, v vagonih na registracijo čakali tudi dve uri. To je logistiko reševanja mladih glasbenikov, ki so potovali z različnimi vlaki in iz različnih smeri, pošteno otežilo. Skupina je morala ostati skupaj. Vse skupaj je bilo izjemno težko nadzorovati. Ker je bila akcija njihovega reševanja organizirana dobesedno čez noč, je bilo tako rekoč vse prepuščeno improvizaciji. Pri tem je prednjačil Mariborčan Uroš Dokl, ki ima za seboj dolgo zgodovino pomoči beguncem in humanitarnega dela. Mladi glasbeniki, nekateri z materami ter mlajšimi brati in sestrami, so do ukrajinsko-madžarske meje prišli iz celotne države. Iz Odese, Harkova, Hersona, Kijeva, Žitomira, Lvova … mest, ki so se v zadnjih dneh že zapisala v kolektivni zgodovinski spomin – in to iz popolnoma napačnih razlogov. Po navadi je tako. Še posebej v tem delu sveta, ki se nikakor ne more iztrgati iz primeža presežkov zgodovine. »Malo nam je odleglo. A le malo. Naši moški so namreč ostali zadaj. Nekateri so že na bojiščih. Bojim se, da bodo kmalu vsi. Slabo je, zelo slabo,« je na parkirišču v bližini železniške postaje, kjer sta na dolgo pot iz Madžarske proti Sloveniji čakala dva avtobusa, dejala 40-letna Julija Šerbinska iz Hersona, ki so ga po tednu dni obleganja v celoti zasedle ruske enote. Skupaj z dvanajstletno hčerko (violinistko) Marijo je svoj dom zapustila že prvi dan vojne. Tri dni so se vozili do Lvova, kjer so jim sorodniki za nekaj dni odstopili svoje stanovanje. Upali so, da bodo spopadi trajali le nekaj dni. Tudi oni so se zmotili. Njen mož je ostal v Lvovu, kjer se je pridružil mestni teritorialni obrambi. Ona je v petek izvedela za možnosti odhoda v Slovenijo. Ni dolgo razmišljala. »Upam, lahko le upam, da se bova s hčerko kmalu vrnili domov. In da bo moj mož preživel. Vse drugo je zdaj manj pomembno,« je Julija utrujeno strnila svoje občutke. »Moja hčerka, violinistka in pianistka, je tretji dan vojne praznovala rojstni dan. Prihajamo iz Irpinja pri Kijevu, ki so ga Rusi zbombardirali. Tedaj so že padale bombe, predvsem po bližnjem letališču. Zato smo svečke na torti ugasnili za tremi zidovi, v koridorju stanovanjskega bloka. Hčerke nisem hotela razočarati. Danes smo že tu, mož pa je ostal v Kijevu. Zmedena sem in pretresena,« je pred vkrcanjem na avtobus proti Ljubljani povedala rdečelasa gospa Olga Mikoljuk. Še vedno ne more verjeti, da je njeno domovino zajel požar vojne. Še posebej ne more verjeti, da je Ukrajino napadla Rusija, kjer ima veliko sorodnikov in prijateljev.

To ni šolski izlet
V nedeljo pozno zvečer je tudi drugi avtobus – požrtvovalni vozniki so prav tako opravili veliko delo – zagnal svoj motor. V topli notranjosti avtobusa je nekaj izčrpanih deklic prvič po nekaj dneh zaspalo. Spanje pravičnega bi bilo težko bolj dobesedno. Zamrznjena lička so se hitro odtajala. Z začetki travme prežeto tišino so zamenjali nasmehi in čebljanje. Za trenutek je vse skupaj spominjalo na šolski izlet. Moj, tvoj, naš. Mladost, radost, toplina, veselje, ljubezen, nedolžnost. A le za trenutek. Projekt evakuacije mladih ukrajinskih glasbenikov iz vojne je sprožil Slovenski mladinski orkester, na čelu z umetniško vodjo orkestra in dirigentko SNG Opera in balet Ljubljana Živo Ploj Peršuh in njenim soprogom Tomom Peršuhom, producentom SMO. Šlo je za gverilsko akcijo, v katero se je hitro in učinkovito – vse se da, če je volja! – vključila tudi slovenska diplomacija. »Takoj, ko sem videla, da se je v Ukrajini začela vojna, sem začutila, da je treba nekaj narediti. Da bomo iz Kijeva poskušali rešiti člane Ukrajinskega mladinskega simfoničnega orkestra, s katerim smo že sodelovali, smo se odločili v četrtek zvečer,« nam je le nekaj trenutkov po tem, ko je z ukrajinske meje v Ljubljano prispel tudi drugi avtobus mladih glasbenikov, otroci pa so se že nastanili v dveh ljubljanskih mladinskih hotelih (Celica in Tresor), povedala Živa Ploj Peršuh. Slovenski mladinski orkester in vsi, ki so bili vpleteni v evakuacijo, se pripravljajo na dolgotrajno bivanje mladih ukrajinskih glasbenikov v Sloveniji. To bo po besedah Žive Ploj Peršuh temeljilo na takojšnji popolni vključenosti v družbo – na polnem življenju. Predvsem pa na nadaljevanju ukvarjanja z glasbo.

[…]

 

SL