fbpx

Ko je občinstvo v transu: “Takrat doživijo občutek katarzičnosti”

27/12/2023 Juliana Széchenyi

Medij: Zurnal24.si (ostalo)
Avtorji: Staša Pust
Datum: Sre., 27. dec. 2023
Povezava: Dirigentka: “Slovenija prav v tem trenutku intenzivno ustvarja spodbudno okolje” (zurnal24.si)

V okviru projekta Podarimo srečo smo se pogovarjali s slovensko dirigentko, ki pravi, da jo njeno delo kljub zahtevnosti osrečuje.

Že tradicionalno se bo na 7. Zimskem festivalu v organizaciji Festivala Ljubljana predstavil tudi Slovenski mladinski orkester pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh. Naša tokratna sogovornica je ena redkih ženskih dirigentk pri nas, česar sama ne rada postavlja v ospredje. Zanjo je glavno merilo dobro opravljeno delo, ki je izjemno specifično in zahteva obilico odgovornosti.

Ne, dirigiranje ni zgolj mahanje z rokami. “Biti dirigent v prvi vrsti združuje poslanstvo, umetniško vizijo in umetniške vrednote. V najširši definiciji dirigenti povezujemo glasbenike z občinstvom in obratno,” razlaga dirigentka, ko se dobimo v Križankah, kjer pogosto nastopa. Čeprav jo glasba zaradi poklica spremlja skoraj na vsakem koraku in jo v vsej svoji polnosti osrečuje, pa je tišina tista, ki ji dopušča mesto za užitek in polje za ustvarjanje:  “Ko imam čas sprostiti svoje misli,najbolj uživam. Le če sem v popolni osami in tišini, začnejo kapljati nove ideje in vizije, ki jih spustim na plano.”

Izbrali ste poklic, ki v našem okolju ni ravno pogost. Kako to?

Menim, da je poklic prej našel mene. Ne sodim med ljudi, ki so že pri treh letih vedeli, kaj bodo, ko odrastejo. Vsled svojega delovanja in udejstvovanja na glasbenem področju v mlajših letih sem se v odraslih letih v glasbo vrnila. Sprva kot študentka muzikologije in kasneje dirigiranja na študiju v tujini.

Kako se soočate z dejstvom, da ste ena izmed redkih dirigentk pri nas? Ste se zaradi tega na svoji karieri poti morali še bolj dokazovati?

Z laične perspektive poklic med ženskami morda res ni tako vsakdanji, v širšem krogu pa postaja povsem običajno, da smo ženske na dirigentskem podestu in v glasbenem smislu prevzemamo mesto vodje. V svojem delovanju se najbolj trudim biti le dirigentka in se oznakam ženska dirigentka raje izognem. Če želimo poklic predstaviti kot enakopraven, je treba začeti govoriti zgolj o dirigiranju oziroma o opravljanju tovrstnega umetniškega poklica in vrednotah, ki sodijo zraven. Najraje govorim o tem, ali je delo kvalitetno opravljeno. Priznam pa, da se tako, kot na vsaki drugi profesionalni poti pojavijo določena vozlišča. Ta me sicer nikoli niso odvrnila od tega, da poklica ne bi z veseljem opravljala.

Kaj so največje zmote, ki jih javnost goji o vašem poklicu?

Dirigiranje je izjemno kompleksen poklic, saj združuje stvari, na katere človek ne pomisli. To ni zgolj mahanje z rokami in ustvarjanje glasbe z rokami. Ti ‘wikipedični’ opisi so resnično deklasirani. Biti dirigent v prvi vrsti združuje poslanstvo, umetniško vizijo in umetniške vrednote. V najširši definiciji dirigenti povezujemo glasbenike z občinstvom in obratno.

Kaj torej pomeni biti dober dirigent? 

Naše delo najlažje primerjam z organizacijo velikega kompleksa, ko se moramo že preden sploh stopimo na oder, delo naučiti in ga obvladati. Vedeti moramo, kaj bo 250 ljudi v vsakem trenutku koncerta delalo. Imeti moramo znanje o glasbenih manevrih, torej o tem, kaj si glasbenik vmes lahko privošči in koliko svobode mu lahko dopustimo. Hkrati moramo uravnavati časovne, glasbene in odrske komponente. Ne gre zgolj za udejanjanje zamisli glasbene zasnove, temveč za zelo dobro poznavanje ljudi, s katerimi delaš, pa čeprav smo se z njimi morda ravno spoznali. Hitro moramo razbrati dinamiko in vaje posledično ustrezno voditi. Sestaviti moramo celoto na način, da imajo vsi udeleženi občutek, da lahko od sebe dajo največ. Dirigent je tisti, ki v trenutku izvajanja iz vseh udeleženih potegne najžlahtnejši rezultat  To pa moramo zastaviti tako, da v celotno dogajanje vključimo tudi občinstvo.

V ozadju je torej veliko dela, za katerega občinstvo sploh ne ve …

Res je. Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da dirigent zgolj maha z rokami, ta manever s sabo nosi leta študiranja. Svoj poklic lahko primerjam z marsikaterim drugim odgovornim poklicem, kot je denimo pilot, ki je odgovoren za varnost 250 ljudi na krovu, ob tem pa mora sproti še načrtovati pot in se prilagajati vremenskim ter drugim okoliščinam. Tudi poklica kardiologa ne more opravljati vsak, pa če ima še tako veliko znanja.

Dirigenti ste prav tako glavni krivci za to, če na koncertu ni čutiti navdiha in usklajenosti. Se motim?

Absolutno. Odgovornost je sestavljena iz manevriranja v organizacijskem postopku, manevriranja v postopku vaj in v izvajanju določenega dela. Odgovornost sloni na naših ramenih, saj smo dirigenti tisti, ki sprejemamo končne odločitve. Med tem ko vodimo orkester, moramo sočasno misliti še na osvetlitev, sceno … To je proces, ki si ga prej zamisliš in ga nato brez besed udejanjiš.

Po drugi strani pa je občutek, ko se energije nastopajočih združijo v edinstveno umetniško eksplozijo, neprecenljiv. Se je kdaj težko obvladati pred navdušenjem in se vam zgodi, da vas glasba preprosto posrka vase?

Zagotovo. Gre za zelo čustven proces, zato je ta poklic tudi tako težaven. Ne samo, da so v to vključena moja čustva, temveč so posredi tudi čustva vseh udeleženih. Ta se iz dneva v dan lahko spreminjajo, kar zna biti precej izčrpajajoče. Vendar se vse skupaj poplača, ko nam uspe in na koncu prejmemo zmagovalni občutek oziroma potešitev. V najboljših trenutkih, ko se vse stvari poklopijo in se skupaj z občinstvom energetsko poravnamo, se počutim izjemno srečno. Takrat ti celo telo sporoča, da nam je uspelo, saj je tudi občinstvo v transu. Prav zato je delo v umetnosti tako mamljivo in ljudje obiskujejo koncerte. Takrat doživijo občutek katarzičnosti.

Energija orkestra je gotovo mogočna življenjska sila in navdih. Jo vedno potrebujete ali občasno raje preklopite v tišino?  

Stalno (smeh). Če se le da, doma ne poslušam ničesar in uživam v tišini. Ko imam čas sprostiti svoje misli, najbolj uživam. Le če sem v popolni osami in tišini, začnejo kapljati nove ideje in vizije, ki jih spustim na plano. Če poslušam glasbo, to težje storim. Res pa je, da smo dandanes stalno na koncertu, saj smo skorajda na vsakem koraku obkroženi z različnimi šumi in zvoki.

Vaša najzvestejša spremljevalka ob vsem tem je taktirka. Kaka povezava je razvita med vama?

Taktirka deluje kot podaljšek moje roke, kar je pri delu na daljavo zelo priročno. Ker je bele barve, se vidi v marsikaterem okolju. Najraje seveda dirigiram s svojimi taktirkami, ki mi veliko pomenijo, saj sem jih prejela v dar od meni ljubih posameznikov. Težko bi se povezala s paličico, ki bi si jo izposodila od kogar koli. Med seboj se namreč zelo razlikujejo, bodisi po teži, dolžini, držalih … V celotni svoji karieri sem kupila zgolj eno, ki je bila izjemno lepa. Bila je lesena in sem jo zlomila že na prvi vaji, ko sem z njo udarila po pultu in je v trenutku ‘odfrčala’ na dva dela (smeh). Ogromno pa se dirigira tudi zgolj z rokami, denimo če je pred menoj manjši orkester.

Velik pomen dajete sodelovanju z mladimi glasbeniki. Ali delo z njimi zahteva drugačen pristop? Morate večkrat dirigirati s paličico?

Z vsakomer si želim delo opravljati na enako profesionalen način. To pomeni, da vaje vodim na enak način in se z njimi pogovarjam enako profesionalno kot s starejšimi glasbeniki. Tekom let dela z njimi se je potrdilo, da na ta način hitreje napredujejo. Če vidim, da potrebujejo dodatno pojasnilo oziroma pogovor, do njih pristopim po vaju. Dejstvo je, da mladi nimajo toliko izkušenj z dirigenti in se morajo sprva sploh naučiti naše gestikulacije. To je sistem, ki se ga priučiš z vajo, kot denimo upoštevanje cestnoprometnih pravil.

Je med mlajšimi generacijami moč opaziti razlike in jih je morda danes težje navdušiti za glasbo kot v preteklosti?

Razlike med generacijami ne opažam, kar pripisujem dejstvu, da so mladi glasbeniki izjemno specifični ljudje. Temu delu so zelo predani in ga dojemajo kot izbrano življenjsko pot. To velja predvsem za tiste, ki prestopijo magično mejo iz nižje v srednjo glasbeno šolo. Naslednja stopnja je nato Akademija za glasbo.
So zelo resni in obenem odprti za pogovor. Želijo si izvedeti več, zato z ohranjanjem njihove pozornosti nimam težav. Njihova predanost glasbe je primerljiva z vrstniki iz orkestrov drugih držav. Spodbujamo jih, da so ambiciozni in spremljajo tuje orkestre. Morajo biti osveščeni, kako trg umetnosti deluje tudi drugod. Res pa je, da jih je v vsej tej poplavi informacij smotrno napeljati do verodostojnih informacij.

Kako vidite trg umetnosti v Sloveniji?

Pri nas je umetniški trg zelo srednjeevropsko orientiran. Ker je Slovenija izjemno majhna, mora aktivno iskati sebi primerljivi trg. Kljub naši majhnosti pa Slovenci nismo vajeni iti poiskati informacije v države, kjer je dogajanja več. Seveda je to odvisno tudi od posameznikovega socialnega okolja in financ. Mladim zato polagam na srce, da so glasbeniki že od nekdaj potovali in iskali svoje vplive ter nazore. Vse to znanje posameznik marljivo nabira in ga kot skupek daje v svojo malho.

Je Slovenija za mlade glasbenike spodbudno okolje in zanje ponuja dovolj priložnosti?

Menim, da Slovenija prav v tem trenutku intenzivno ustvarja spodbudno okolje. Enak odgovor bi vam dala tudi čez pet let, saj se tudi v širšem kontekstu stvari tako spreminjajo, da nas lahko reši le lastna aktivnost. Slovenija sama po sebi ni med in mleko za glasbeni poklic, a enako velja tudi za druge države. Prav tako ni rečeno, da bodo vsi šolani glasbeniki na profesionalnem nivoju uspeli. Moje delovanje sloni na prepričanju, da si vsak nadarjen in deloven glasbenik zasluži kvalitetno kariero ter predvsem možnost, da izživi svoje življenjsko poslanstvo. Predvsem se je treba aktivno povezovati z vsemi deležniki na glasbenem področju in na ta način najti možnost za uspešno delovanje.

Je kakovostna glasba pri nas še vedno dojeta kot cenjena vrednota?

Menim, da ja. V glasbenem šolstvu je pri nas ogromno otrok, ki je tudi zelo kakovostno. Vsi se moramo izjemno potruditi, da bodo vsi ti otroci imeli tudi možnost. Slednja nastane, ko je delovanje upravičeno. V Sloveniji je veliko produkcije, dogajanja in koncertov. Vsak glasbenik se mora zavedati, da je kreator tega okolja in mora delovati s težnjo, da bo imel dovolj slušateljev in bo izvajal kakovostna dela. Glasbeno okolje po celotni Evropi ne izgublja števila poslušalcev. Tudi pri nas je tako ali drugače z glasbo povezanih ogromno družin. Ob tem pa ne smemo gojiti prepričanja, da je vse samoumevno. Nič drugače ni pri drugih panogah, pri čemer glasba ni nobena izjema.

Kakšna pričakovanja pa imate pred letošnjim 7. Zimskim festivalom, kjer boste s Slovenskim mladinskim orkestrom na Festivalu Ljubljana že tradicionalno predstavili programe, ki povezujejo klasično glasbo v večžanrske koncerte?

Precejšnja. To je za naš orkester enkratna priložnost in predstavlja enega od vrhuncev sezone. Zbran program je za mlade velik izziv, ki vse do konca garajo in dogodek pričakajo z vsem žarom. Če razložim v športnem žargonu; to je njihova možnost za medaljo. V tistem trenutku se morajo poklopiti prav vsi parametri. Prepričana sem, da bomo izpeljali fantastičen koncert. Ta občutek me ne zapušča vse od trenutka, ko smo sestavili program in dodali izjemno talentiranega solista Roka Zaletela Černoša.

SL