Navdušujoč koncert za podnebne spremembe in kot podpora Ukrajini

Koncert so izvedli Simfonični orkester Music for the future z dirigentko Živo Ploj Peršuh in solistko violinistko Majo Horvat, v drugem delu pa glavna raperka Masayah, a s številnimi gosti, ki so počasi prihajali na oder in se glasbenemu toku pridružili brez pavze, tako kot komentarji, tokrat bolj literarne narave, brez petja in raperskega poplesavanja dr. Igorja Sakside.

Koncept koncerta za podnebno in družbeno pravičnost Alarm – H2SO4 je nastal pod glasbenim in umetniškim vodstvom Žive Ploj Peršuh ter v režiji Mateja Filipčiča. Koncert se je začel z izvedbo skladbe za godalni orkester in tolkala (Negotovi) Štirje letni časi – Ljubljana 2050 Antonija Vivaldija in algoritmov umetne inteligence. Osnova je Vivaldijeva glasba, prav tako z violinskim solom, a smo slišali marsikatero spremembo, tako da so od Vivaldija ostali smiselni tematski ali motivni citati in zgradba, ki jo je dopolnjevala video projekcija “letnih časov” z domnevno tipičnimi fotografijami nad odrom.

Predelava Letnih časov je bila zelo zanimiva in solistično ter ansambelsko izvedena brezhibno, s potrebnim žarom in znanjem, kar pri “zapeljivosti” Vivaldijeve znane melodičnosti ni tako samoumevno. Med poslušanjem sem dobil vtis, da je pri tokratni predelavi Vivaldija v bistvu šlo za njegovo ukrajinizacijo, za menjavanje ali spreminjanje tonalitete, ritma, tudi jazzovskega, vojnega razpoloženja z nekakšnimi bolj militantnimi vložki ali simptomi.

Violinistka Maja Horvat je bila odlična in je še enkrat opozorila na svoj talent, dirigentka Živa Ploj Peršuh pa je imela poleg organizacijskih nalog še glasbeno interpretativne. Vsi vodstveni položaji ji pristojajo, tako da se ni bati kakšnega popuščanja tudi v prihodnje.

V predstavitvi koncerta na spletu je bilo sicer rečeno, da so (Negotovi) Štirje letni časi – Ljubljana 2050 Antonija Vivaldija in algoritmov umetne inteligence, neposredna zvočna slika močno načetega okolja in negotove prihodnosti narave. Dalo bi se pritrditi dvojnosti pomena slik, a pravih katastrofalnih podob iz narave vendarle nismo videli in tako ni bilo grozljivosti, ki nam preti.

“Odpri oči in spregovori,” so nam sporočili glasniki mlajše generacije z eno najbolj prepoznanih ustvarjalk na slovenski hiphop sceni Masayah in raperji: Emkej, Drill, Slick, Vazz, N3, Matter Dacho, Tunja, Žena, La Bagra, Smirbe, Chiro, Ghet. Na koncu je na oder prišel tudi Zlatko, ki pa ni bil napovedan, tako kot še nekateri drugi napovedani Ezra, Hyu, Leyre, tako da ni povsem jasno, kdo je bil in kdo manjkal. Stvari niso tako samo po sebi umevne in razumljive vsem, kot so mislili organizatorji. Tako tudi ni jasno, ali je skladatelj Matija Krečič napisal priredbe sicer petih pesmi za spremljavo simfoničnerga orkestra ali ne.

V svojem slogu so ob tem aktivirali, tematizirali, interpretirali pesmi naših literarnih velikanov Prešerna, Župančiča, Zajca, Šalamuna in drugih, zbranih v knjigo slovenske uporniške poezije in album H2SO4. Seveda je bilo marsikaj dodanega, bi se dalo pomisliti.

Oder so rapersko delili z glasbeniki mednarodnega simfoničnega orkestra Music for the future. Tokrat v največji sestavi (Vivaldi je bil le za godala in tolkala).

“Njihov združeni glas je duh časa, glas prihodnosti, ponujeno upanje in srce,” opazim predstavitev njihovega nastopa. Vsekakor je bil koncert spontano prepričljiv, tako po vsebini petega, polnega domislic, aktualnosti iz življenja mladih, ekvivalent resničnosti mišljenja in vedenja, tako da je mlado občinstvo ob prihajanju posameznih raperjev na oder kar ponorelo od navdušenja. Bili so odlični.

Celoten raperski nastop je bil kajpada izveden brez pavz, morda bi v tem smislu kot kakšen “presek” smeli razumeti le recitatorski komentar dr. Igorja Sakside.

Na koncu so se vsi fotografirali, še posebej pa ukrajinski glasbeniki, tako da bodo svoje fotografije lahko poslali domov, kamor bo to sploh mogoče. A v Sloveniji vsekakor niso sami, zato pa ima verjetno še največ zaslug dirigentka Živa Ploj Peršuh.