fbpx
20/02/2024 Juliana Széchenyi

Njihova prva misel zjutraj: Kako je doma?

Mislili so, da bodo ostali morda dva meseca, a bodo počasi vstopili v tretje leto bivanja v Sloveniji. Marina Dolibec, Bohdana Kovtun, Nikita Bolšakov in Mihajlo Gorjainov so mladi glasbeniki iz Ukrajine, katerih prihod v Slovenijo smo spremljali na začetku marca pred dvema letoma, približno dva tedna po začetku ruske agresije na Ukrajino.

Dve leti po tistem znajo slovensko, še vedno je v središču (morda celo bolj) njihovega življenja glasba, še vedno hrepenijo po domovini. S Slovenskim mladinskim orkestrom bodo v petek zvečer v okviru Zimskega festivala nastopili v Slovenski filharmoniji.

Vsi štirje mladi sogovorniki tako rekoč brez premisleka do dneva natančno povedo datum, ko so prišli v Slovenijo: 6. marec, 10. marec in 17. marec 2022.

Glavnega vzroka, ki je pognal v beg na milijone ljudi, ni treba posebej navajati, vzrok, da so sogovorniki izbrali Slovenijo, pa je možnost, da se še naprej ukvarjajo z glasbo. Ali z besedami Marine Dolibec: »V moji domovini imajo druge težave.«

Mladi glasbeniki Nikita Bolšakov, Marina Dolibec, Bohdana Kovtun in Mihajlo Gorjainov so v Slovenijo prispeli na začetku marca pred dvema letoma.

Pred dvema letoma sta članom Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine v Slovenijo pomagala priti Živa Ploj Peršuh, dirigentka in vodja Slovenskega mladinskega orkestra, in njen mož Tomo Peršuh. Takrat je v več skupinah v Slovenijo prispelo več kot 140 glasbenikov in njihovih spremljevalcev. V Sloveniji jih je še 87, natančno pove Tomo Peršuh, takrat tudi skrbnik 14-letnikov brez spremstva, zdaj so taki še štirje; nekaj jih je odšlo nazaj, nekaj jih je postalo polnoletnih, kakor je Peršuh vedro, skoraj ponosno namignil proti 18-letnemu Nikiti in leto starejši Marini. Večina jih živi v zasebnih stanovanjih, največ v Ljubljani, nekaj družin je v Kočevju, na Primorskem in Štajerskem. V Ljubljani je 35 mater z otroki dobilo nastanitev v semenišču.

Približno 15 ukrajinskih glasbenikov je vključenih v Slovenski mladinski orkester. Ker imajo v petek nastop, imajo ta teden, ko imajo drugi otroci počitnice, vsak dan po dve vaji. »Prizadevamo si, da jih integriramo v vse glasbene aktivnosti, uredimo nastope, kjer lahko pokažejo svoje znanje, svoj talent, predvsem pa nastopijo kot mladi ljudje z dostojanstvom,« je poudarila Živa Ploj Peršuh.

 

V Ukrajino se fanta ne moreta več vrniti

Nikita in Marina s še dvema prijateljema živita v stanovanju v Trnovem. »Blizu KGBL,« je mladi violončelist Nikita hitro navedel ključni podatek. Najemnino plačujejo s pomočjo, ki jo prejmejo od države, zato za zdaj nimajo težav. Te se pojavijo, ko je treba vsakega pol leta obnavljati status, in dokler ne dobijo odločbe, tudi denarja ne dobijo. Prav tako ne vedo, kako bo, ko se jim bo status zaščitene osebe marca 2025 iztekel.

Marina, zdaj že študentka solopetja na akademiji za glasbo, ima v stanovanju vlogo nekakšne njihove skrbnice oziroma nadzornice, je šaljivo pripomnil Peršuh. Ko je pred dvema letoma zapuščala Ukrajino, si je mislila, da gre za dva meseca in se bo potem vrnila domov, je prostodušno dejala: »Ne razumem, ne morem dojeti, da sem tukaj že dve leti.« Njena družina je ostala v domačem Žitomiru, kjer je za zdaj »spokojno«, kakor se ji prikrade v pogovor ukrajinska beseda, ki ima pravzaprav podoben pomen kot v slovenščini. Do zdaj je bila dvakrat doma, ko je opravljala izpite na matični glasbeni šoli (vzporedno je pred vpisom na akademijo obiskovala KGBL), sicer se pogosto sliši z družinskimi člani in prijatelji.

Ne vem, je njen odgovor na tako rekoč vsa vprašanja, povezana s prihodnostjo. »Ne vem, kaj bo jutri, kaj bo čez mesec, leto. Težko je delati načrte, če ne veš, kaj se bo zgodilo. Zato nič ne planiram, živim iz dneva v dan. /…/ Ko sem bila v Ukrajini, sem razmišljala, kaj bom počela v prihodnosti. Zdaj tega ne počnem več,« je skomignila z rameni.

Z istim avtobusom kot Marina je prišel v Ljubljano Nikita, ki obiskuje KGBL in hkrati na daljavo še v Žitomiru. »Tudi jaz sem si mislil, da bomo prišli za dva meseca, da bom v tem času malo izpopolnil glasbene veščine. Nisem si mislil, da bo vojna tako dolgo trajala,« je rekel mladi violončelist, rojen v Kijevu. Normalnega življenja ni imel že štiri leta, odkar je pandemija prinesla šolanje na daljavo, ki je še vedno del njegovega vsakdanjega življenja. Za zdaj ima en sam cilj: končati konservatorij in biti sprejet na akademijo za glasbo. »Lani je bilo še težko, ker še nisem dobro razumel slovensko, zdaj mi gre odlično,« je dodal.

Odkar se je začela vojna, se v Ukrajino ni vrnil, zdaj, ko ima 18 let, se tudi ne more, ker zaradi splošne mobilizacije države ne smejo zapustiti moški od 18. leta starosti. »Težave lahko imajo že 16-letniki,« je pristavil Tomo Peršuh.

 

K zobozdravniku v Ukrajino

Prav tako v Ukrajino ne more več 19-letni klarinetist Mihajlo Gorjainov. V Sloveniji je z mamo in tokrat ni prvič bežal. Prihaja namreč iz Donecka, od koder so leta 2014 z družino odšli v Krivojrog, tudi ta drugi dom je moral zapustiti. Njegova oče in brat sta ostala. Z mamo, ki je profesorica kemije, zdaj živita v Kočevju. Tudi njegov cilj je jasen: biti sprejet na akademijo. Prav zaradi glasbe in izvrstnega profesorja, ki ga ima, mu je trenutno v Sloveniji tudi bolj všeč, je iskreno povedal.

Bohdana Kovtun je violinistka, v drugem letniku akademije za glasbo. Tudi ona prihaja iz okolice Žitomira, iz kraja Hmelnicki. »Na začetku je bilo težko, ker še nisem znala slovensko. Seveda še zdaj ne znam dobro, ampak razumem,« je skromno dejala. V Ukrajino se vrača, ko ji študij dopušča, kdaj dobi v spremstvo tudi kakšnega mlajšega rojaka. Nazadnje so potovali 40 ur, se je spomnila, samo na meji so čakali 12 ur.

V Ljubljani stanuje v Črnučah, je še povedala, Tomo Peršuh pa mimogrede namignil, da ima srečo, ker je nastanjena pri glasbeniku – Vladu Kreslinu. Nastopila je tudi na njegovem koncertu, navsezadnje lahko vadita skupaj, vsekakor pa pri takem gostitelju nima težav s pritožbami sosedov, ki jih pogosto slišijo drugi sogovorniki. »Lahko vadim tudi ponoči,« je vedro rekla Bohdana.

Tukaj pogovor nanese na tiste stvari, ki jih v Sloveniji presenečajo in vznemirjajo. Najprej so to omenjene pritožbe zaradi hrupa, ko vadijo inštrument. »Moj prijatelj je v obupu že rekel, da bo šel igrat na Rožnik,« je vzkliknil Nikita. Prav tako jih moti, ker so v nedeljo zaprte trgovine ter da v Ljubljani kradejo dežnike in kolesa. A daleč največja težava je, da nimajo možnosti izbrati osebnega zdravnika, ginekologa, zobozdravnika, zato lahko gredo samo na urgenco, kjer pa morajo biti oboroženi z vsemi mogočimi dokumenti in papirji. Zlasti z dostopom do zobozdravnika imajo tako slabe izkušnje, da ga – tisti, ki se občasno vračajo – raje obiščejo v Ukrajini.

 

Zelo dobro so se vključili

Vsi so se zelo dobro vključili, tudi sprejeli so jih povsod lepo, tako vrstniki kot učitelji. »Vsi so uspešni v šoli,« je povedal Peršuh, ki je kot skrbnik v tem času šel na res veliko roditeljskih sestankov in govorilnih ur. »Dokler so v šoli, je dobro poskrbljeno zanje, težje je, ko se izobrazijo,« je opozoril. Prav tako je težko za njihove matere; vse so izobražene, obiskale so tečaje slovenščine, a se zaradi zahtevane ravni znanja jezika, ki je ni mogoče doseči v letu ali dveh, težko zaposlijo. »Preprosto ni sistema, ki bi jih vključil, da ob tem otroci ne bi izgubili pomoči. Ker se ne morejo zaposliti za nedoločen čas, tvegajo, da bo tudi otrok izgubil pomoč, in s tem bi lahko izgubili nastanitev. To je zanje tudi psihološko zelo naporno, zato po svojih najboljših močeh iščejo načine, kako bi lahko bile družbi kar najbolj koristne,« je Peršuh opisal eno od težav.

Po dveh letih se vsi še vedno vsako jutro zbudijo in najprej pomislijo, kako je doma, gledajo fotografije bomb, gorečih ulic … Čeprav je večji del Mihajlovega življenja v Donecku vojna in ga je zapustil pri devetih letih, odločno pravi, da je to njegovo mesto, mesto, ki ga ljubi in se ga spomni kot lepega. »Leta 2012, dve leti pred vojno, smo imeli evropsko prvenstvo v nogometu. Takrat je bilo to moderno, lepo in veliko mesto. Takšno mi je ostalo v spominu.« In še lepše bo nekoč, je odločno sklenil.

Medij: Delo.si
Avtorji: Simona Bandur
Datum: Tor, 20. feb 2024
Povezava: Prva misel mladih ukrajinskih glasbenikov zjutraj: Kako je doma?

SL