21/08/2025 Eva Križaj

Hej, dragi bralci!

Predstavljaj si Gallusovo dvorano, skoraj 1600 ljudi, ki v popolni tišini zadržuje dih. Na oder stopita ona in on; Svetlana Zaharova, primabalerina Bolšoj teatra, in njen življenjski (ter umetniški) partner, briljantni violinist Vadim Repin. Skupaj ne ustvarita le klasične predstave, temveč zgodbo, ki te posrka vase.

Program večera je bil mešanica baleta in glasbe, ki si jo težko zamišljaš, dokler ne doživiš. Od Montija, Čajkovskega, Piazzolle in Johna Williamsa do bolj intimnih trenutkov, kjer so se tango, meditacija in Labodova smrt prepletali v večdimenzionalno umetniško izkušnjo.

Dvorana je bila polna do zadnjega kotička. Nad orkestrsko jamo so celo dodali dodatne sedeže, kar je jasno povedalo: to ni bil navaden koncert ali predstava. To je bil dogodek. In ja, kulturni vrhunec, ki ga ni bilo mogoče prezreti.

Vrhunec večera? Brez dvoma Labodova smrt. Prizor, ki ti dobesedno vzame dih. Zaharova v tistem trenutku ni bila več plesalka. Postala je labod. Umirajoča eleganca, gibanje, ki se je dotikala nečesa večjega, skoraj večnosti. Njen nadzor nad telesom je bil tako popoln, da še danes pomislim: Kako je sploh mogoče, da človek tako lebdi? Ob njej na harfi je bila domača mojstrica Maria Gamboz Gradišnik, ki je skupaj z Repinom ustvarila nepozabno glasbeno podlago za to dejanje. Zaharovina oblačila so bila umetnost zase. Mislim, da vsako dekle sanja, da bi vsaj enkrat v življenju obleklo kaj tako čarobnega.

Repin je znova dokazal, zakaj spada med najboljše violiniste svojega časa. Vsaka najtežja pasaža je zvenela lahkotno, kot da mu violina govori sama od sebe. Zame je brez dvoma eden tistih idolov, ki te ne navdušijo le s tehnično dovršenostjo, ampak s svojo neomejeno paleto barv zvoka.

Ta večer je bil še posebej poseben, ker ni šlo le za Zaharovo in Repina. Skupaj z njima je Ensemble Dissonance, komorni godalni orkester, popolnoma brez dirigenta, ustvaril mehko, povezano podlago, ki se je kot dih povezovala s solistoma in plesom. Posebej velja omeniti še koncertnega mojstra Benjamina Ziervogla, ki je s svojim močnim in izjemno prisotnim zvokom občasno prevzel vodilno vlogo ter brez težav napolnil tudi najbolj oddaljene kotičke dvorane.

Pri skladbi Tango (A. Piazzolla) se je kot solist na kitari predstavil Mak Grgić, ob njem pa kontrabasist in violinist, ki so skupaj ustvarili prav posebno energijo. Napetost v zraku, vznemirljivo ozračje, vse to je dodatno podžgalo duet Zaharove in Artemija Beljakova, ki sta dobesedno poskakovala po ritmu živega tanga.

Ta večer ni bil le koncert, ne le baletna predstava. Bil je dokaz, da glasba in gibanje lahko skupaj ustvarita nekaj, kar ostane z nami še dolgo po zadnjem aplavzu. Svetlana Zaharova in Vadim Repin nista le nastopila, ampak sta z nama delila svojo dušo in strast. In to je največ, kar ti umetnost lahko da.

Naj glasba vodi vaše srce, dragi bralci!

Laura Bartelj