Hej, dragi bralci!

V Križankah se je zgodila ena tistih redkih noči, ki se ti še naslednji dan vrača v misli. Ne kot kak spomin, ampak kot občutek. Edward Clug: Cluster. To ni bil samo plesni večer. Bil je trenutek, ko se umetnost dotakne tvojega prostora. Tistega notranjega.

Edward Clug, umetniški vodja Baleta SNG Maribor, je sestavil izbor svojih najbolj prepoznavnih koreografij, ki jih je prvotno ustvaril za prestižni Nederlands Dans Theater: Proof, Mutual Comfort, Handman in Cluster. Vsaka posebej je ponudila svojo energijo, skupaj pa so delovale kot čustvena celota.

Že od začetka sem čutila, da bo večer drugačen. Koreografije so se prelivale na ritme Radioheadove glasbe. In potem kontrast. Čutno. Intimno. Kot nekakšen notranji dvig, ki ti steče po hrbtenici, kompozicije Milka Lazarja, ki tiho, a vztrajno napolnijo prostor.

Aplavz ni bil rezerviran samo za Cluga ampak celoten ansambel, vsi solisti, vsi trenutki so dobili svoj trenutek priznanja. Stoječe ovacije. In čeprav sama nimam ravno baletne izobrazbe, sem vedela, da gledam nekaj vrhunskega. To ni bil klasičen balet. To je bila vizualna poezija. Hipnotična izkušnja, ki ti da misliti, kako daleč lahko gre človeško telo v izrazu, občutku, prisotnosti.

Predstava se je začela s Proof, zame top odločitev. Ravno pravi “kick”, da te potegne noter in dvigne tisto prvo radovednost. Tak občutek imaš, kot da sediš v prvi vrsti nečesa, kar ne želiš, da se konča. Najbolj presenetljiv trenutek? Ogromen napihnjen zepelin, v katerem se je prikazal gol moški. Morda prispodoba maternice, rasti, razvoja? Interpretacija je prepuščena vsakemu posamezniku, ampak vizualno pa je bilo izjemno.

Mutual Comfort je bil nekaj drugega. Glasba Milka Lazarja je ustvarila sladkobno, a precizno podlago, kjer je vsak gib telesa deloval skoraj matematično premišljen. Telo kot jezik. Gibi kot besede.

Handman je bil nekoliko bolj skrivnosten, skoraj igriv. Kot bi opazoval odnose med ljudmi skozi lupo. Včasih vse jasno, drugič meglena iluzija.

In nato Cluster. Finalna točka. Pika na i. To ni bil le zaključek, bil je čustveni vrhunec. Clug je s svojo koreografijo dejansko zbodel publiko in to na dober način. Gibanje plesalcev se je zlilo z minimalistično glasbo v eno samo, povezano gmoto. Skoraj kot človeška gruda, ki diha skupaj. Občutek skupnosti, povezanosti, ranljivosti. Vse hkrati. Vizualno popolno. Čustveno močno.

Če iščeš umetnost, ki ne govori z besedami, ampak s telesom, občutki in prostorom med gibom in tišino, potem to je bilo to. Clug je še enkrat dokazal, da ples ni rezerviran za elito. Je za vse nas, ki čutimo več, kot znamo povedat.

Naj glasba vodi vaše srce, dragi bralci!

Laura Bartelj