Pod zvezdami z Morriconejem
7. 7. 2025
Hej, dragi bralci!
Če sem iskrena, sem na koncert Ennio Morricone pod taktirko Andree Morriconeja šla bolj iz firbca. Mislila sem si okej, legendarna filmska glasba, lep ambient v Križankah, mogoče celo kaj romantičnega. Nisem pa pričakovala, da bom do konca večera sedela s solznimi očmi in z mravljinci od glave do pet. Pa ne zato, ker bi me kdo ganil z besedami. Ne, ganila me je čista, surova moč glasbe.
Program je bil zasnovan kot nekakšen film brez platna. Skladbe, ki so jih igrali, so del največjih filmskih klasik vseh časov: The Mission, The Good, the Bad and the Ugly, Once Upon a Time in the West, The Untouchables, Cinema Paradiso… In čeprav sem jih večino že slišala v filmih, je bilo zdaj nekaj povsem drugega. To ni bila samo glasba, to je bil občutek. Vse, kar sem kdaj čutila ob teh filmih, se je vrnilo v tistem trenutku. Ampak še bolj intenzivno. Bolj živo.
Ko so začeli igrati Gabrielovo oboo, me je zadelo. Preprost motiv, ki se počasi razvija… čisti zen. V tistem trenutku sem čisto nevede prenehala gledati oder in samo zaprla oči. Lahko bi prisegela, da sem bila za hip čisto sama, kot da bi se svet ustavil. Pa se ni. Čutila sem dih publike, vsak rahli premik orkestra, vsako spremembo dinamike. Vse skupaj se mi je usedlo v dušo.
Andrea Morricone je dirigiral na istem mestu, kot njegov oče Ennio leta 2008. Križanke torej niso bile le lokacija ampak so bile povezava med generacijama. In to se je čutilo.
Ko je zadonela tista čarobna tema Cinema Paradiso, me je zalilo. Ker ta skladba ni samo lepa ampak je nostalgična, je grenko-sladka, govori o otroštvu, izgubi, ljubezni, o stvareh, ki jih nikoli ne znaš povedat na glas. Gledala sem okoli sebe in kar nekaj ljudi je skrivaj brisalo oči. In to je bila tista kolektivna tišina, ko vemo, da vsi čutimo isto.
Izvajalci? Top! Roma Sinfonietta in Simfonični orkester RTV Slovenija so zveneli izredno usklajeno, močno, čisto. Mešani zbor Glasbene matice Ljubljana in Ljubljanski madrigalisti so dodali tisto epskost, ki jo poznamo iz soundtrackov. In potem še solisti. Sopranistka Vittoriana De Amicis, katere glas je kot iz druge galaksije. Violinski solo Vincenza Bologneseja me je zadel globoko v dušo. Luigi Mattacchione pa me je popeljal sredi italijanskega filma iz 70-ih, nekje na ulico pod žgočim soncem Sicilije.
Če si že bil ali bila kdaj poleti v Križankah, potem veš, da ima ta prostor ima dušo. Topla poletna noč, nežno osvetljen oder, malo vetriča in tista posebna tišina, ki se zgodi, ko nekaj resnično zagrabi ljudi. Nobenega brezveze klepetanja, nobenih telefonov (morda tu pa tam kakšen), samo glasba. Bila je tišina z razlogom. In potem aplavz – dolg, stoječ, iskren.
To ni bil samo koncert. Bil je sprehod skozi filmske spomine, čustvene pokrajine in neko skoraj pravljično povezanost z nečim večjim.
Pa še ena uporabna stvar: z vstopnico si lahko koristil brezplačni LPP prevoz 2 uri pred in 2 uri po koncertu. Fino za nas, ki nočemo razmišljat, kje bomo parkirali ali koliko stane taksi.
Naj glasba vodi vaše srce, dragi bralci!
Laura Bartelj