Koncert pretežno filmske glasbe Slovenskega mladinskega orkestra pod vodstvom Žive Ploj Peršuh se je 21. avgusta zgodil v okviru Festivala Ljubljana.
Dirigentka Živa Ploj Peršuh je nadvse karizmatična vsestranska glasbenica, saj se posveča mnogim glasbenim zvrstem, z veliko vnemo pa se zavzema tudi za izobraževanje otrok in mladih glasbenikov na njim prijazen in ne tipično šolski način. Koncert pretežno filmske glasbe, ki ga je pripravila s svojimi nadobudneži, se je 21. avgusta zgodil v okviru Festivala Ljubljana. Križanke so bile razprodane, ali kot je rekel moderator Marcel Štefančič, luciden in duhovit razlagalec skladb ter filmski poznavalec par excellence: »Stadion je poln, vsi smo prišli na pravo mesto, začnimo!«
“Živa Ploj Peršuh s svojimi projekti orje ledino. Zemlja je plodna, glasbenim šolam ni moč očitati jalovost ali, bog ne daj, nestrokovnosti, sploh ne, šole so krasen bazen znanja in dokaj čist (iz)vir muzike, ampak to, kar uspe omenjeni dirigentki, je pa nadgradnja v pravem pomenu besede. Sestaviti vsako leto (mislim, da tokrat že šestič) orkester iz glasbenikov, ki se prijavijo na ta glasbeni kampus, na način, da po enem tednu orkester muzicira, utripa v intencah profesionalnih norm, da igra z radostjo in žarom, da išče čistino in je tako zagnan, da bi se lahko v kakšnem segmentu od njih lahko učili celo profesionalci – to ni preprosto.”
– Jože Štucin
In so začeli. Muzika na polno, dobesedno, saj je bil oder zaseden do zadnjega kotička. Dirigentki se je ponovno posrečilo oblikovati Slovenski mladinski orkester, v katerem sodelujejo glasbeniki različnih starosti in izobrazbene stopnje, nekako v razponu od 12. do 26. let, in v dobrem tednu je ob pomoči neumornih asistentov za vsako inštrumentalno sekcijo posebej z njimi pripravila vrhunski program. Mogoče ne bo odveč, če naštejemo asistente in kreativne sodelavce, saj so prve tri dni sekcijskih vaj pripravljali mladež za ansambelsko igro: Tea Plesničar (harfa), Jan Sever (klavir), Urban Turjak (pozavna), Nina Pečar (glasbena improvizacija), Miha Mitev (fagot), Tomaž Kukovič (klarinet), Matjaž Porovne in Deyan Muc (violina), Monika Trilar Babič (oboa), Sarah Akif (rog), Stevan Jovanović (kontrabas), Ema Bajc (flavta), Katja Žekar (viola), Sebastian Bertoncelj (violončelo), Matjaž Drevenšek (saksofon), Petra Vidmar (tolkala), Jure Gradišnik (trobenta), Leonardo Calligaris (fagot), Ivan Mijačević (somatika), Rado Jaušovec (fizični teater), Urša Strehar Benčina (gledališka improvizacija) in Boštjan Božič (video produkcija).
Dirigentka je z ekipo naštudirala zahteven in slogovno pester program filmskih skladb, ki so postale uspešnice koncertnih odrov. Že pregled koncertnega lista razkrije ključne vsebine: tu so štiklci iz risanke Tom in Jerry Scotta Bradleyja, Cvetlični valček Petra Iliča Čajkovskega, Mascagnijev Intermezzo iz opere Cavalleria rusticana pa Bernsteinov Mambo iz muzikala Zgodba z zahodne strani in, seveda, brez genialnega Nina Rote in njegovih melodij iz filma Boter si takega koncerta ni mogoče zamišljati. Sam sem pogrešal samo kakšen komad Ennia Morriconeja, ki je pred leti že napolnil Križanke. Od slovenskih avtorjev filmskih uspešnic je zazvenela skoraj ponarodela Pustite nam ta svet iz filma Čisto pravi gusar Janija Goloba in njegova največja filmska uspešnica, Poletje v školjki, ob koncu pa se je pridružil Robert Pešut – Magnifico s svojo Pukni zoro, napisano s tako prefinjenim občutkom za balkanski melos, da so mnogi mislili, da gre za staro ponarodelo skladbo. Na domačem odru je brez zadržkov nujna tudi glasba Marjana Kozine z nesmrtnimi skladbami iz filma Kekec. Slednje je nekakšna identifikacijska koda slovenskega glasbenega izobraževanja in verjetno ni nikogar, ki ne bi znal zapeti pesmi iz filmov, ki so nam plemenitili otroštvo. Da pa nastop orkestra ne bi bil samo potpuri znanih filmskih uspešnic, so mladi glasbeniki naštudirali še koncert za električno bas kitaro in simfonični orkester s pomenljivim naslovom Entropia, pod katerega se je z živo izvedbo in kot skladatelj podpisal finski rock-jazz glasbenik Lauri Porra. Skladba ima vse dimenzije koncerta, štiri kontrastne stavke, odpira prostore različnim zvočnim barvam, solistični pulz (beat) pa je utripal pod prsti basista, ki je nanizal vsa mogoča izvajanja: zelo poetično melodioznost, agresivno in hardrockersko trdoto, nekaj navalov spontanosti in čistega free muziciranja, in sicer vse v okvirih relevantnega zapisa, ki so mu glasbeniki nudili temeljno oporo. Ena bolj impresivnih in zanimivi skladb za tak sestav, kar smo jih kdaj slišali pri nas. Nekakšna reinkarnacija romantike na ekstremen način, prepolna občutja, kjer se duša eksponira v ton, kjer utrip srca postane ritmični znak, ki zareže v bistvo muzike. Krasno delo, prežeto z ekspresijami in glasovi z dna duše, mogoče celo iz semena, ki ga je Jean Sibelius nenadejano zasejal v svojem pravnuku. Pohvale za ta presežni del koncerta, pohvale za učinek te glasbe na mlade poustvarjalce in za vrhunsko izvedbo vseh. Ni vse dril, ni vse samo šola, glasba je univerzum, kjer se zvezde rojevajo brez vnaprejšnjih uzanc, kar tako, iz čistega veselja, predvsem pa po potrebi in nuji izražanja živosti, potrjevanja biti, umetniškega glasu, ki ga ni moč ignorirati.
Živa Ploj Peršuh s svojimi projekti orje ledino. Zemlja je plodna, glasbenim šolam ni moč očitati jalovost ali, bog ne daj, nestrokovnosti, sploh ne, šole so krasen bazen znanja in dokaj čist (iz)vir muzike, ampak to, kar uspe omenjeni dirigentki, je pa nadgradnja v pravem pomenu besede. Sestaviti vsako leto (mislim, da tokrat že šestič) orkester iz glasbenikov, ki se prijavijo na ta glasbeni kampus, na način, da po enem tednu orkester muzicira, utripa v intencah profesionalnih norm, da igra z radostjo in žarom, da išče čistino in je tako zagnan, da bi se lahko v kakšnem segmentu od njih lahko učili celo profesionalci – to ni preprosto. Seveda imamo tu v mislih iskrice v očeh, radostna srca, skrb in strastno željo po uravnoteženju, orkestrsko dihanje z enimi pljuči. Dirigentka ima karizmo. Kako v tak kurikulum ujeti sto šest mladih glasbenikov, nekaterih sicer že vrhunskih poustvarjalcev, mnogih pa na začetku poti, in jim dopovedati, da glasba ni samo popolnost izražanja, ampak iskreno izražanje popolnosti glasbe. Predvsem pa veselje in radost življenja.
Muzika je v duši in srcu, izvedba je samo način, kako pri(stopi)ti k umetniški resnici, ki je v bistvu tudi vse, kar človek ima. Ostalo so prividi, mašila in umska kokakola. Vse vaje in trdo delo enega dobrega tedna so zato kri, pot in solze, poplačane z užitkom predajanja muzike drugim. In občinstvo, četudi polno dedkov in babic, sester in bratov, mater in očetov in seveda mnogih podpornikov mladih glasbenikov, je začutilo ta utrip, je dojelo kreacijo, ki je pred našimi očmi »pela hozano ustvarjalnemu duhu«.
Medij: Sigic.si
Avtorji: Jože Štucin
Datum: Tor, 27 avgust 2024
Povezava: Koncert radoživosti in mladosti | SIGIC