Slovesni pozdrav 7. Zimskega festivala

Višek večera je bil solistični violinski nastop Roka Zaletela Černoša, ki se je izkazal tehnično in še bolj interpretativno. Ob strani mu je stal orkester, ki je znal vešče podpreti njegov izraz. Vse priznanje gre tudi dirigentki Živi Ploj Peršuh, ki je zlasti v Beethovnovi Eroici izzvala orkester z energično držo in iz njega izvabila kleno kontrastno interpretacijo.

Tudi letošnja zima je, tokrat že sedmič zapored, prinesla v organizaciji Festivala Ljubljana . Program letošnjega festivala je zajemal mednarodno priznane soliste, med njimi Kai-Mina Changa , zmagovalca 1. Mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana , pianistke Olge Kern , pevke Lidie Rodríguez González , trobentača Vicenta Camposa ter violinista in pianista Maksima Vengerova in Vaga Papiana . Kot dirigenta sta se predstavila Yan Pascal Torteller in Roberto Abbado . Na festivalu je nastopil tudi Ensemble Dissonance . Zadnji večer smo poslušali Slovenski mladinski orkester pod vodstvom Žive Ploj Peršuh , kot solist pa je nastopil violinist Rok Zaletel Černoš , ki se je letos kot prvi slovenski violinist udeležil Mednarodnega tekmovanja P. I. Čajkovskega v Moskvi. Nastopil je v Koncertu za violino št. 1 v fis-molu, op. 14 Henryka Wieniawskega.

Variacije na Haydnovo temo v B-duru, op. 56a Johannesa Brahmsa veljajo za eno najbolj priljubljenih del tega skladatelja. Tema je vzeta iz korala Saint-Antoine iz Feldpartie v B-duru, Hob. II/46 Josepha Haydna. Brahms je napisal osem variacij na to temo in finale. V interpretaciji Slovenskega mladinskega orkestra smo občutili topel zvok trobil in pihal, ki so izstopala z zračno in taktno igro. Izvedba je bila gibka, s poudarkom na čistem tonu in slavnostnim značajem v finalu.

Težko pričakovani Koncert za violino št. 1 v fis-molu, op. 14 Henryka Wieniawskega je zvenel nekoliko bolj razgibano vse do nastopa violine, ki je ganljivo izpolnila prostor solista. Rok Zaletel Černoš je pričaral jasno speven zvok z lahkotnim in mirnim, a izpiljenim načinom igranja. Zvok violine je bil na trenutke pretanjeno čuten, spet drugič pa dramatično energičen, a vseskozi izjemno prožen in čist. Orkester mu je pariral zlasti v violinah. Posebno čuteča je bila otožna Preghiera, medtem ko se je Rondo vehementno zavrtel v virtuozni igri solista in se nas lahkotno dotaknil z milino melodije v temperamentno lirični interpretaciji.

Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 55, imenovana tudi »Eroica«, Ludwiga van Beethovna je odločno zazvenela v doživeti in dramatični interpretaciji. Orkester jo je poustvaril v izrazno kontrastni igri, z elegantno mero zanosa in izpetimi dramatičnimi vzgibi. Bili smo priča niansiranju vse do barvitega crescenda in izrazito močnih pasaž. Allegro con brio je bil kontrasten in energičen, Marcia funebre, Adagio assai pa je vzbudil temnejše razpoloženje v godalih, medtem ko so bila pihala bolj svetla. V tretjem stavku Scherzo. Allegro vivace so se prebudila ravno nasprotna razpoloženja, v njem pa se pojavi tudi druga melodija in se spet vrne v prvotno. Pri tem so izstopali rogovi, ki so zveneli toplo in vabeče. Finale je bil posebno dramatičen in je zajel celotni orkester, poudarek pa je bil na pizzicatih godal in staccatih pihal. Glasbeniki so bili zelo angažirani ves čas izvedbe.

Za sklep zapišimo, da je bil višek večera solistični violinski nastop Roka Zaletela Černoša, ki se je izkazal tehnično in še bolj interpretativno. Ob strani mu je stal orkester, ki je znal vešče podpreti njegov izraz. Vse priznanje gre tudi dirigentki Živi Ploj Peršuh, ki je zlasti v Beethovnovi Eroici izzvala orkester z energično držo in iz njega izvabila kleno kontrastno interpretacijo.